in da tudi izlet bo. Tako se nas je zopet zbralo za poln avtobus pohodnikov. Vodnica Dragica, ki je pripravila izlet na Trško goro, se je opravičevala, da je večidel poti asfaltiran, večinoma zaradi dostopa do zidanic, ki jih je na Trški gori kar precej. Avtobus nas je pripeljal do Ždinje vasi, od koder smo se po Cvičkovi poti med zidanicami vzpenjali še dva kilometra, potem smo sledili Slakovi poti (imenovani po preminulem glasbeniku Lojzetu Slaku). Vreme se je še kar držalo, spremljali so nas oblaki in veter, kar pa ni pokvarilo dobrega vzdušja.  Franjo, ki dobro pozna te kraje, nam je po poti predstavljal posebnosti le teh, s poudarkom na pridelavi cvička. Do cerkve Sv. Marije, ki se vidi že od daleč, je bilo le še nekaj spusta ob bukovem gozdu, ki se je že ves olistal v nežno pomladno zelenje. 

Pod cerkvijo smo v Slakovi zidanici občudovali mogočno staro prešo za grozdje, delovanje pa je razložil  Franjo. V zidanici z razgledom na dolino Krke in Gorjance smo pomalicali vsak svoje priboljške, gospodar pa nam je postregel s cvičkom. Čudil se je, da smo taka vesela družba tako malo spili. A oblačno vreme in hladen veter nista ravno vzbujala žeje. Od tu smo se po strmi Slakovi poti spustili skozi Črešnjice v vas Otočec, kjer nas je čakal naš avtobus. Izlet smo zaključili s toplo malico v restavraciji hotela v Trebnjem. 

Martin Bizjak