Od parkirišča pod Ušivcem smo se povzpeli proti Domžalskemu domu, po gozdu so se nam nasmihali šopki snežno belih cvetov teloha, na pašnikih pa planjave vijočnega žafrana. Sneg se je obdržal le še v zaplatah. Vsi smo bili očarani ob pogledih na cvetoče pašnike, povzpeli smo se tudi do cerkvice Marije Snežne, od koder je bil pogled na planino s pastirskimi stanovi še lepši. Zbralo se nas je kar 67 pohodnikov tako, da smo si komaj našli prostor v jedilnici Domžalskega doma, kjer je bilo poskrbljeno za izdatno malico. V prijetni družbi pohodnikov smo se vračali nazaj na avtobus in obujali vtise o lepoti današnjih razgledov. Še dolgo potem, ko smo prispeli v staro loško vojašnico, smo ohranili vtise o poljanah cvetočega žafrana.  

Martin Bizjak, tekst in foto