dolino na mogočni sivi in mrki Trnovski gozd. Po njem poteka planinska pot po robu, kjer se steza ponekod skoraj dotika prepadne stene. Od Predmeje, kjer smo začeli naš 14 km dolgi pohod, do konca roba sicer ni velike višinske razlike, a pot je precej razgibana, poteka čez kuclje kot so Dolski in Otliški maj, mimo Otliškega okna, le visokemu Sinjemu vrhu smo se izognili. Z Roba smo ves čas zviška gledali na Boscarolovo Ajdovščino, kot bi jo on sam iz svojega ultralahkega letala. Na skalnih skladih so cveteli jegliči, med grmovjem cele grede velikih šopov trobentic, na pašnikih so nas med nizko travo gledala očesca malih modrih zaspančkov (tudi »policajčkov«), med njimi pa že kakšna pravkar odprta temno modra čašica svišča (encijana). Sonce nas je vseskozi prijetno grelo tako, da smo lahko uživali v razgledih proti Čavnu in po Otliški dolini, ujeli smo celo odblesk morja. Ob koncu pohoda smo si, v gostišču Stara pošta pri nekdanji rimski Claustra Alpium Luliarum v Hrušici, z dobrim ričetom ponovno napolnili svoje energijske zaloge.  

Martin Bizjak