prijatelj Peter Mlakar. Odlomke iz Ogorevčevih del je poleg Petra Mlakarja interpretiral še Miha  Ješe, Marinka Mesec in Ivan Lotrič.

 

 

 

 

Že za življenja je bil legenda

Na pogovornem večeru, ki bodo v dvorani Društva upokojencev Škofja Loka o pomembnih Ločankah in Ločanih odslej potekali vsak mesec, so se spomnili letos umrlega literata, novinarja, urednika, filozofa in popotnika Blaža Ogorevca.

Blaž Ogorevc je rojen leta 1951. Končal je loško gimnazijo, se sprva vpisal na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, a je ugotovil, da to ni zanj in je nato na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral filozofijo in primerjalno književnost.  Kar 35 let je bil nepogrešljivi član ekipe revije Mladina, že kot študent je urejal literarni del Tribune,  predsedoval ŠKUC-u, bil tudi dober športnik, predvsem pa izjemen, pesnik, avantgardist, ne le literarni, temveč tudi govorniški talent. Ustvaril je odlična literarna dela, vrhunska je njegova humorna literartura.  Napisal je več pesniških zbirk, prva z naslovom Prisilno zreli paradižniki, je izšla že leta 1975. Sledile so še Zima na socialističnem kmetijskem posestvu (1978), Poklon za Rastafari Makkonen Haile Selassie Yaha (1985),Domačijski spevi (1991) in Poezije (2002). Leta 1999 je izšel njegov kultni potopisni roman Tropska melanholija, ki velja za njegovo najbolj znano delo. V Loki, kamor se je po svojih popotovanjih vedno rad vračal, je organiziral zelo odmevne literarne večere z najboljšimi slovenskimi pesniki in znamenite performanse. Začel je tudi z razstavami računalniške umetnosti.

O tem in še marsičem, povezanem z življenjem in delom Blaža Ogorevca, je na pogovornem večeru v  Kulturnem centru Kamnitnik veliko povedal njegov prijatelj od otroštva Peter Mlakar, filozof in literat, ki ima v svojem opusu 17 knjig. Skupaj sta preživela otroška in gimnazijska leta, veliko sta razpravljala o umetnosti in filozofirala; in prav filozofija, natančneje Kant in Hegel, sta kriva njunega spora. Kar dve leti nista govorila, potem pa sta svoje prijateljstvo obnovila v študentskih letih v Ljubljani, kjer so Blaža Ogorevca že kmalu prepoznali kot izjemnega literata.

Blaž Ogorevc je bil doma na loškem obzidju, pri Selških vratih, po domače se je reklo pri Funtku. Njegov oče je umrl in ovdovela mama je skrbela z štiri sinove. V trdem življenju so ojekleneli, je pripovedoval Peter Mlakar in se spomnil mnogih skupnih prigod.

Ogorevčevi zapisi so navduševali z globino in duhovitostjo. Mnogi se spomnimo nenadkriljivih člankov v Mladini, kjer smo brali o močeradovcu, flodranju in drugih čudesih tega sveta. Kot je dejal Peter Mlakar, si Blaževo pisanje prepoznal, ne da bi videl podpis, kar je zelo redko. Stilist, da mu ni para, je še  dejal in njegov slog poimenoval kar „nagravžni realizem“. Zanimiva je epizoda, ko se je Blaž preoblekel v duhovnika in tak hodil po Sloveniji, kjer so se mu ženske izpovedovale, on pa je potem o tem napisal reportažo za Mladino. Blaž Ogorevc je bil še za življenja legenda!