Mateja Pogačnik (1969) je široko umetniško nadarjena oseba, poje, igra inštrumente, piše, riše, slika … vse to ob veliki družini in poklicu geštalt terapevtke, ki ga zavzeto opravlja.

Kulturni program odprtja razstave bo z glasbenim nastopom popestril Pogačnikov družinski bend.

 

Prisrčno vabljeni!                              

Minka Mlakar, za galerijski svet DU Šk. Loka

  

Takole se Mateja Pogačnik prestavlja sama:

Začelo se je z glasbo, nadaljevalo s slikanjem in kasneje še s pisanjem.

Vmes sem se trudila biti »normalna in pametna« in sem študirala kemijo ter postala inženirka in učiteljica.

Po četrtem otroku sem se nekako nekje zataknila. Svet, s katerim sem se identificirala, ni bil v resnici moj, v tistega, v katerega me je vleklo, pa sem si dovolila le skozi hobije. To mi je bilo premalo. Kar nekaj časa sem bila razpeta na dvoje in brez pravih tal pod nogami. Našla sem jih v študiju psihoterapije. Postala sem geštalt psihoterapevtka. Ta poklic opravljam še danes. Rada. Poleg družine, slikanja, pisanja, vrtnarjenja in veliko, veliko hoje po prelepih poteh naše dežele.

Kar se slikanja tiče, vanj se mečem precej na glavo. Zaželim si barv, velikega platna in velikih potez, s čopičem, s špohtlom, z rokami. Na platno lahko prelivam tudi stiske, ki jih v meni zbudi odnos človeka do narave, do živali.

In česar s slikanjem ne morem izraziti, to ubesedim v pesmih in zgodbicah in neskončnih skritih dnevnikih.

Za to, da sem danes tukaj, kot sem, so zaslužni tudi moji dragi ljudje:

Maja, zaradi katere sem sploh začela spet slikati, Tanja in Duško in Simon, zaradi katerih sem nadaljevala, in Samo, otroci in Minka ter moja geštaltistična štajerska trojka, ki mi ves čas stojijo ob strani.