kjer smo si najprej ogledali cerkev sv. Ahaca z lepimi zlatimi oltarji. Potem smo se razdelili na skupino »polžkov«, ki so ubrali lažjo in krajšo pot, ter skupino »brzičev«, ki so morali premagati strmejšo pot z višinsko razliko 300 m. Ta je potekala od Nemškega Rovta strmo navzgor skozi gozd, ki nam je nudil prijetno senco. Pot se je skladala z oznakami poti Julijane, ki nas je privedla do cvetočih pašnikov planine Strmale, kjer se je skupina »brzičev« srečala s skupino »polžkov«. Na idilični jasi planine med tišino smrekovih gozdov in pod vršaci bohinjskih planin smo si privoščili malico iz nahrbtnikov in se odžejali, potem pa smo se družno vračali po kolovozih mimo številnih planin in po gozdni cesti, s katere je bil videti Triglav s soseščino svojih skalnih očakov kot slika na steni. Ob cesti iz Bohinja na Sorško planino nas je čakal avtobus, ki nas je pripeljal na Sorško planino v gostišče na toplo malico. Vodnica Dragica je spet poskrbela, da je bil izlet lep in zanimiv za vse udeležence, tudi za manj pohodniško zmogljive, ter seveda za jedačo in pijačo v gostišču po opravljeni turi.   

Martin Bizjak