na prejšnje uprizoritve Škofjeloškega pasijona.

Vabimo vas na odprtje likovne razstave  akvarelov Albine Nastran in fotografij Jureta Nastrana, ki bo v ponedeljek, 16. 3. 2026, ob 17. uri v Galeriji Zlatin hodnik, Partizanska cesta 1.

Kulturni dogodek bosta obogatila glasbenik na starih inštrumentih Janez Jocif in Matjaž Eržen, igralec Loškega odra.

 

Minka Mlakar

Umetniški svet DU Škofja Loka 

 

Albina Nastran

Akvareli

Albina Nastran  je rojena 1946 v Gradu pri Kranju. Diplomirala je na Biotehniški fakulteti in je bila zadnjih dvajset let, do upokojitve, zaposlena v prosveti. Ljubiteljsko slika že dolgo, v zadnjih letih pa se je intenzivneje ukvarjala s pisanjem ikon in imela veliko razstav.

Vir in podlaga posameznih slik v akvarelni tehniki na tej razstavi so fotografije sina Jureta z nekdanjih uprizoritev Škofjeloškega pasijona. Tako želijo prizori posameznih slik biti veren dokument ljudskosti in loškosti, saj se bodo nekateri med nastopajočimi lahko tudi prepoznali.

 

Jure Nastran

Fotografije

Jure Nastran je rojen 1974 v Kranju. Po izobrazbi je lesarski tehnik, zaposlen v Varstveno delovnem centru Kranj, ob delu je dokončal tudi Višjo strokovno šoli ESIC v Kranju. Kot član kluba Anton Ažbe Škofja Loka je sodeloval na številnih razstavah doma in po svetu. Prejel je kar nekaj priznanj in nagrad, nazadnje zlato medaljo na mednarodnem fotografskem salonu Lumen leta 2012.

Škofjeloški pasijon – Processio locopolitana – je kapucinski redovnik oče Romuald Marušič iz Štandreža pri Gorici (1676–1748) napisal med letoma 1715 in 1727. V Škofji Loki je bil pasijon najbrž prvič uprizorjen že dve desetletji poprej in leta 1721 v obliki, kot jo je zapisal pater Romuald (863 verzov v starološkem narečju), nato pa rednim vsakoletnim uprizorit - vam (na Veliki petek) lahko sledimo do leta 1768. Pasijon je leta 1936 v Škofji Loki na podlagi besedila patra Romualda, ki je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo, napisano v slovenskem jeziku, obudil Tine Debeljak.

V kronologiji uprizoritev Škofjeloškega pasijona se je kasneje vpisala vrsta adaptacij za različna prizorišča, zlasti v zamejstvu in med izseljenskimi Slovenci. V Škofjo Loko se je procesijska uprizoritev pasijona vrnila v letih 1999, 2000 in 2009. Trinajst podob, povzetih po svetopisemskih besedilih, je bilo razširjenih v dvajset prizorov, vendar je celotna uprizoritev procesijskega pasijona ohranila duh baročne dobe. Dogajanje, ki se odvija na

prostem s številni domačini, okoličani in nastopajočimi od drugod, ponazarja pasijonsko procesijo – igro na prostem, kakršni so prisostvovali predniki današnjih Ločanov. Ulice in trgi mestnega jedra, ki služijo za prizorišče, so ohranili pridih preteklih dob.

Uprizoritev Škofjeloškega pasijona je zato nedvomno zanimiv, lahko bi dejali malone enkraten izziv za likovne ustvarjalce, zlasti fotografe, o čemer priča več razstav, na medmrežju predstavljeni fotografski ciklusi in monografija Škofjeloški pasijon 2009 s fotografijami Zvoneta Pelka, ki je izšla lansko leto. V tej monografiji je z zračnimi posnetki starega mestnega jedra in nočnimi pasijonskimi vedutami sodeloval tudi Jure Nastran. Njegove fotografije, ki prikazujejo posamezne poudarke pasijonskega dogajanja, osrednje protagoniste in skupine nastopajočih, so služile za predloge slikarskim kompozicijam Albine Nastran, ki so izdelane v tehniki akvarela. Uporaba fotografije kot pripomočka pri slikanju, ki lahko na primer nadomesti skico, je sicer znan postopek. Uveljavil se je že kmalu po izumu fotografije, po njem pa so zlasti radi posegali slikarji z izrazitejšimi realističnimi tendencami. Bolj presenetljivo je dejstvo, da se na slikarskih podobah Albine Nastran (in na njihovih fotografskih »osnutkih« Jureta Nastrana) srečujemo predvsem z bližnjimi pogledi na posamezne akterje škofjeloške procesijske povorke oziroma prizorov iz Stare in Nove zaveze. Iz njihovih obrazov lahko razberemo zavezujočo resnost dogajanja, kateremu so priča. Na ta način se spektakelska plat Škofjeloškega pasijona znova vrača k bistvu samega dogodka, k razmišljanju o Kristusovem trpljenju in žrtvovanju ter o smislu človekovega bivanja, o njegovi minljivosti, k iskanju spokorništva pa tudi k veselju, torej k duhovni vsebini, k čustvenim stanjem, občutkom in spoznanjem, kakršnih je na spokorniški procesiji na dan Velikega petka lahko deležen sleherni vernik. Slikarske kompozicije niso zasnovane na način, ki smo ga bili pri Albini Nastran doslej vajeni (večslojni nanosi barve in pozlate pri ikonah). Motivi so praviloma nakazani s povzemajočimi potezami čopiča, vendar slikarka ohranja svetlobne poudarke, ki jih je zajel fotografski aparat. 

Na slikarskih podobah prevladuje topla barvna lestvica, ta pa je prisotna tudi pri pretehtanih fotografskih večernih in nočnih pogledih na škofjeloške vedute in pri fotografskih pogledih iz zraka na mesto z oranžnimi strehami in spomladanskim zelenjem, zato lahko rečemo, da sta se fotografski in slikarski del razstave povezala v logično in harmonično celoto.

(ddr. Damir Globočnik, iz ocene razstave akvarelov Albine Nastran in fotografij Jureta Nastrana, 2015)