Kranjskem Raku. Ob prihodu nas je presenetila krajša ploha tako, da smo počakali kar na avtobusu, da se zlije. Kaj kmalu smo se podali na široko gozdno cesto, ki nas je po nekaj kilometrih privedla do ozke steze, ki se strmo spušča proti sedlu pod Lepenatko. Tu je bilo treba preplezati kratek skok mimo skalnega roba, kar pa za nas ni predstavljalo večjih težav. Steza, široka le za čevelj, se je vse bol strmo vzpenjala preko gozdnega pobočja. Kljub poti po gozdu je bila steza na nekaterih mestih dokaj izpostavljena tako, da smo skrbno pazili na vsak korak. V nadaljevanju nas je pot pripeljala na široko travnato »plešo« vrha, kjer so krave na paši iskale še zadnje travne bilke.   

Z vrha se je odprl pogled na mogočno ostenje bližnjega Velikega Rogatca, Veliko planino in Menino ter nižavje pod njimi. Vetrovno in pretežno oblačno vreme nas je prav hitro pregnalo z vrha v zavetišče na Kalu, kjer smo si oddahnili in pomalicali. Nato smo se po pastirski stezi spustili do široke gozdne ceste, ki  je omogočala udobno hojo v smeri proti Podvolovjeku. Sledil je še vzpon po strmini do našega izhodišča, kjer nas je pričakal avtobus. V šestih urah smo prehodili okoli15 km tako, da se nam je topla malica, v gostišču na Črnivcu, prav prilegla.

Pohod je potekal na zadnji avgustovski četrtek (28. 8. 2025).

Martin Bizjak